Zasmejala se je zvonko, zažvrgolela je lepo slovensko kletvico, dolgo in prisrčno kletvico... in zasmejala se je in je ponovila kletvico; s čudno, trepetajočo slastjo; ležala ji je na srcu tako dolgo, dolgo in izgovorila jo je morda komaj v tihi sobi, v tihi noči, ko so poslušale samo dolgočasne stene...
O slovenska kletev! Ti pravi, neošemljeni izraz narodove duše!