Kar je bilo kdaj medlega, plašnega upanja v njegovih sanjah, vse je zdaj izginilo in ostalo je samo še nago, gnusno uboštvo. Vedel je, da je prepozno, da bi bil prazen vsak napor: njegove roké so takó oslabele, brezplodne sanje so mu vzele voljo in vero, ni se več mogoče izkopati. V blatnem jarku, v neštevilni množici pozabljenih in zavrženih!