... Zgrinjali so se po dvorani bolestno in tožeče; Ana jih je slišala kakor v sanjah; oči so jo skelele in v prsih ji je bilo težko in mučno do smrti ... ”To ni mogoče ... takó ni mogel pozabiti; tako se življenje ne more končati.“
Sedel je daleč za njo; samó enkrat se ji je zdelo, da se je hotel približati; ali zagrinjalo se je dvignilo in vrnil se je na svoj prostor.