Nekaj čudnega, skoro hudobnega se je vzbudilo v njenem srcu.
”Pojdem kdaj, tiho se priplazim -- pa bom videla, kje je tisti človek, ki se je bil tako oprezno skril za svetinjico in za debeli črni molitvenik ...“ Sedela je na skrinji in polagoma ji je klonila glava, naslonila se je ob zid, roke so ji ležale trudne na kolenih.