Hodila je po grapavi in strmi poti, nihče je ni vodil ljubeznivo za roko in nihče je ni srečal, da bi jo pozdravil prijazno. Zato je bilo njeno srce polno ljubezni; do vrha polno, ker se ni mogla razliti ... Zgodilo se je ponoči -- pol je bila resnica in pol so bile sanje -- da se je prikazal človek na pragu in ves svetel je bil njegov obraz.