Gledala je za njim, ki je šel po stezi preko polja, preko travnika, po hribu navkreber v smrekov gozd ... To niso bile sanje, pregloboko v srcu je bil spomin.
Tudi zategadelj niso bile sanje, ker je je čakal, mislil nanjo neprestano -- mislil nate, Metka, iz lepih sanj porojena, pogubljena sredi lepih sanj!