Krilo je bilo preširoko, kakor da bi nosila krinolino, in preveč pisano; tu ni polja in ni takega sonca, kakor sije tam zunaj, koder hodijo k maši kmečka dekleta v veselo‐živi kmečki obleki. Oblike života so bile še nerazvite, koščene in neokretne; tudi obraz je bil koščen, podolgast in nezdrave, prozornoblede polti. Samo oči so bile še tiste kakor nekdaj, tiste velike oči, ki so sanjale o belih gradovih in o vozu z dvema paroma belcev in zlato vprego.