nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Naš laz, poved v sobesedilu:
Klanec pa je bil širok, pust in gol; v soncu je bil vroč in prašen, puščava sama; rdeči prah je silil v oči in v usta in se je mešal s potom na čelu in licih; človek se je utrudil že ob tretjem koraku. Če je rosilo ali celó deževalo, pa se je ilovica razmehčala in je bila spolzka kakor led; še bosemu je drčalo. Nikjer in nikoli ni bilo kraja temu klancu; nanj sem se spomnil, kadar sem v tistih časih in tudi pozneje bral o klancu na Golgato.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani