Notar se je zazibal na stolu in je odgovarjal počasi in obzirno.
”Glejte, Mihov, saj ste zmerom lepo govorili ... ne zaradi tega, da bi vam kaj očitali ... ampak krojač je bil tako siten, nismo se ga mogli odkrižati ...“ Mihova je oblila temna rdečica; ustnice so se mu gibale, toda izpregovoril ni.
”No ... in pristopil je k društvu in je plačal precej deset goldinarjev za note ... ne moremo mu odreči ...“