Vse se je tam bleščalo, srebrn prah je pregrinjal vso daljavo; pod hribom, ki se je komaj razločeval iz prahu, se je svetilonekaj belega - Ljubljana. Francka je gledala kakor začarana in srce ji je tolklo od sladkega nemira. Ljubljana - čudovito lepa in čudovito daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama. In ko je gledala natanko, je razločila polagoma bleščeče stolpe, bela poslopja, ki so pač velika in stoje tam, kakor cerkev poleg cerkve.