”Nečejo čakati!“ jo je izpreletelo hipoma, zgrabilo jo je kakor s trdimi rokami. Vidijo in nečejo čakati; sedé na vozu in gledajo, kako teče za njimi in vpije in joka; pa se smejejo; prijetno sedé, roke uprte ob kolena, glavo malo sklonjeno in se smejejo na tihem, kakor tisti žid v cerkvi, ki sedi ob strani in gleda, kako bičajo Jezusa.
Skočila je čez mlako, levi čižem se je sezul in je odletel v stran, spoteknila se je in je padla.