Držala sva se za roko in sva gledala v tla in vendar sva videla ljudí, ki so hodili mimo in visoke temne hiše, ki so strmele na naju, temni zid najine ječe. In vse ženske so bile kakor ti, kakor tvoj obraz, spačen v ogledalu: drobne, plahe, bolne, z nemirnimi očmi vprašujoče, bežeče Bog vedi kam in Bog vedi pred kom, brez upanja bežeče, iz temè porojene in koprneče v tem. In vsi moški so bili kakor jaz, kakor moj obraz, v ogledalu spačen: temni, nezaupni, ob studu pred grehom z grehom oskrunjeni, brodeči v gnojnico, kletev v ustih in v srcu obup.