Pomisli, kako čuden strah me je bil spreletel, ko sem pritisnil na kljuko in so bile duri zaklenjene: zdelo se mi je, da si pobegnila. Videl sem te skoro, kako si se vzdignila v postelji, kako si vstala tiho, da je komaj zašumela blazina. Omahovala si, bolna, uboga; videl sem te, kakor senco na zidu, ki omahuje plašna in tiha in izgine brez sledú.