Kakor vsem drugim, ki so kdaj živeli tam, se mi je zdelo, da mi tiščí strop s silno težo na glavo, na rame, da se ne morem prestopiti, da ne morem geniti rok. In zdelo se mi je, da sem obsojen v tesno, nizko ječo, zazidan živ v mrtvašnico, kakor vsi, ki so pobegnili, da bi se skrili v tem teh vlažnih koridorjev ter umrli v trpljenju in sramoti ... in mislil sem, da je zunaj svet velik in svetàl ... Kako drugačna se mi zdi zdaj tista izba, kakor neskončno velika!