Toda šel sem. Vedel sem, da grem v sramotno hlapčevstvo, v odurno življenje, ki me je napravilo tako zgodaj izkušenega starca, v nizkotno bedo, ki mi je ukradla smeh z obraza in radost iz oči tar mi upognila hrbet še otroku, toda ustavil sem korak komaj za hip in sem šel dalje.
Deževalo je enakomerno, luže na cesti so bile zmerom bolj široke, blato zmerom globlje; premočen sem bil ves, ker je bil moj dežnik luknjast in prozoren, tako da je tekla voda name kakor skozi sito.