Ni mi prišlo več na misel, niti za hip, da bi pustil butaro tam, da bi pobegnil svoboden, skočil iz gozda z lahkimi koraki. Butara mi je bíla ob noge in me ranjevala, spotikal sem se ter se opotekal, toda izpustil nisem. Tolika groza je bila takrat v mojem srcu, da sem slišal za seboj razločno korake na mehkem listju in da sem vedel, kdo kliče za mano: zavrženi človek je bil.