Ampak čudno se mi zdi še zdaj, da nisem videl nič veselega in lepega, da nisem mislil nikoli na prijetne stvari in svetle zgodbe in da sem sodil kakorrazočaran starec. Bral sem povesti, ki so pripovedovale o žalosti, krvavih ubojih in strahovih, poslušal sem bajke o mrtvecih in mrtvašnici in kolikor večji je bil hudodelec, toliko bolj je bil mojega občudovanja vreden. Živel je takrat človek, ki je bil prišel iz ječe, ker je ubil očeta; kadar je šel mimo, sem strmel nanj z velikimi očmí in ni mi trepetalo srce od strahú, temveč od čudne sladkosti ...