Gledam nazaj in vidim z mirnim srcem človeka, ki je blodil z zavezanimi očmi. Golo naključje je bilo, da se je s svojimi široko razprostrtimi, v temó tipajočimi rokami doteknil usmiljene roke, ki mu je odvezala oči ter ga povedla v svetlobo ... Napravil sem se nekoč zjutraj z doma; deset let mi je bilo takrat.