Zakašljal je in se je sklonil na mizo; ko je vzdignil obraz, so zasijale v čudni luči njegove oči.
”Ne bila bi človek, na tej zemlji rojen, če bi ne imela tistega praška na polici. Jaz bi ga bil že zdavnaj za tisto porabil, za kar je ustvarjen in bolj bi bil spreten nego je ona: posluša, gleda nezaupno, hodi po prstih, tako da ji pozna človek že na sto korakov nečedno skrivnost.