Ko me je pozdravila na pragu, sem jo pogledal začuden. To ni bila več tista ženska, ki je sedela na verandi, ni bilo več zlobe v očeh, ne zaničljivega smehljaja na ustnicah, kretnje so bile lagotne in mirne in glas je bil mehak in ljubezniv kakor nekdaj; samo globoka, bolna utrujenost je bila na obrazu in je dihala iz telesa. To je bila tista ženska, ki sem jo poznal nekoč; takrat še ni bilo utrujenosti na tem belem obrazu in oči, ki so sanjale kakor zdaj, so sanjale bolj veselo ...