O, kakó sem zdaj pljunil, če sem se spomnil nanje; in v pljunku je bil zelen žolč. Kakó so me mučili, poniževali, ker so vedeli, da jih v svojem srcu zaničujem in sovražim, kot zlobno, slinasto, nepotrebno golazen, ki bi me omadeževala, če bi se dotaknila mojega čevlja, oh kakó so me mučili, ker so vedeli, da se mučim sam in da si grizem ustnice do krvi in da si bijem v obraz, vso noč, vso noč, zató ker sem bil pokleknil in iztegnil roko po grižljaju kruha, namesto da bi legel na gnojišče ter poginil... Takó globoko sem se oddahnil od sreče, da mi je zastala sapa.