Take in enake rečí mi je pripovedoval hudič, a kadar mi jih je pripovedoval, se je odprlo nad nebom še zmerom drugo nebó in v neizmernost so segale moje želje. *
Imel sem snežnobel dvorec daleč od mesta in od ljudí, pod milim nebom, sredi zelenih brd, za visokimi, tihimi gozdovi. Tam sem prebival, kadar se je vzbudilo staro poželenje po duhu sveže, razorane prsti, pokošene trave, po pesmih gozdne harfe, po soncu, ki sije na polju.