”Žal mi je tistih tihih večerov, gospodična Marica, in hvaležen sem vam zanje, kakor sem hvaležen vsakemu človeku za najmanjšo dobroto, ki mi jo je kdaj podelil, za vsakprijazen pogled, ki me je kdaj oblagodaril z njim, Ali oprostite, gospodična Marica, daleč vodi moja pot in težka je ...“ Že sem hotel razlagati z mirnimi in stvarnimi besedami vzvišeno nalogo svojo, ki se ji nameravam posvetiti v službi domovine, ali zgodilo se je po čudnem naključju; da sem se dotaknil nalahko njene mrzle roke; ni bila nežna njena roka, toda svetila se je v tej beli noči kakor od srebra. Tako me je premagala lepota večera, tiha svetloba zvezd in ne v poslednji vrsti neka posebna, skoraj nemoralična slast, ki sem jo občutil ob njenih solzah.