Skriti bi bila morala tudi vse sledove, zakaj tako so mi tiste rdeče trepavice neprestano očitale: ”Glej, in ti niti ne prašaš!“ In celó lepa ni bila, kadar so se ji poznali na obrazu sledovi prejokane noči; ustnice so bile kakor zatekle in ves obraz je bil čudno otroški, tako preplašen in ubog. Rad bi ji bil povedal kaj prijaznega, toda nisem mogel, ker bi čisto gotovo zajokala ter se me oklenila okoli vratu.