Kakor v sanjah sem videl takrat vso družbo in samega me je bilo sram te otroške in popolnoma neumestne vznemirjenosti. Komaj sem premeril z razmišljenim pogledom nežno‐vitko telesce gospodične Minke, niti nisem odgovoril zelo prijaznemu smehljaju njenemu, in komaj sem se ozrl na Marice bujnokošato telo, komaj sem opazil plašni in razžaljeni pogled njenih oči ... Tako se človek veže tukaj in se veže tam; žalostna je pač usoda njega, ki misli na svojo prihodnost in na prihodnost naroda svojega ...