In vsa ta vesoljna luč se je nižala in bližala, dvigala me k sebi, uklenjenega, kakor sem bil; kolikor sem še razločil zvezd, so bile sama silna sonca, tako blizu, da bi si spalil roko ob njih robu, če bi jo mogel vzdigniti, kakor je bila od kamna.
Stresel me je mraz, pogledal sem proti nebu in bliskoma so bile vse zvezde tam, kamor jih je bil Bog postavil. Svetle in tihe so stale tam, tesno druga ob drugi, vse bele, kakor s šmarnicami ovenčane; mežikale so prijazno, smehljale so se mi.