Velik, suh človek v črni salonski suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno visoko, kakor da bi mél prosó. Na njegovem obrazu ni niti sledú bolečine - očitno je, da je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, da popotuje neumorno, roma naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji blaznosti...
Ali so moje oči že trudne, ali pa je bila zares že legla večerna senca na okamenelo cesto, na začarano množico?...