Oni drugi je bil tam pri Sveti Trojici in v Močilniku in v Rétovju; tá, ki sedi v novi obleki za mizo in pije dišečo kavo in lomi bel kruh, nimane radosti, ne žalosti; zavržen kamen je. Čisto na dnu je kljuvalo neprestano in hitro, so šepetale besede, ki so bile tako plahe, da si niso upale klicati na glas. Če živi osat ob kolovozu, kako da bi kamen ne živel?