Povsod sem videl njeno podobo; največkrat sem mislil nanjo v šoli, s tisto pobožnostjo, kakor misli jetnik na svetlo, visoko sonce. Učiteljev glas, plesnobni vzduh, zategnjeno, nosljajoče blebetanje sošolcev, solzave, mrkogledih naukov polne povesti iz berila - vse je kapalo neprestano, kakor gnusne črne kaplje v čisto posodo mojih sanj; prav tako mi je bilo, kakor da bi mi ob lepem vremenu curljala rumena lužnica v čevlje.
V onih časih se je zgodilo z menoj nekaj neznanega, kar mi je dušo s trdo silo potisnilo k tlom.