Takrat je siloma razmaknil tišino, jo sunkoma presekal klic, kakor še nikoli nisem slišal takostrahotnega, človeškemu glasu tako podobnega in tako tujega. Bil je obupen jok, tisti blazni, pojoči in tuleči jok, ki se prevrže iznenada v smeh in krohot. Iz daljave, iz gaja se je bil vzdignil jok, bližal se je ter je s svojo grozo napolnil vso tišino do neba.