Nanjo sem bil čisto pozabil; in vendar se je bila porodila misel, iz samega poželenja, da jo vidim, da jo poljubim na tiste vabeče, zasmehujoče, vsega spoznanja polne ustnice ... da jo poljubim takrat, ko bodo te ustnice od groze trepetale in se bodo bele roke plaho razklenile ... Vstal sem, ko je bila polnoč in sem se napotil tja ves miren, kakor za malovažnim, pustim opravkom. Ob hišnih vratih ni bilo zvonca; potrkal sem s pestjo in sem čakal dolgo.