In glej, prišel si! Daj, prijatelj, najbližji mi, najdražji, da te objamem še enkrat, da te pritisnem na to svoje srce, ki gori od hvaležnosti, kakor je gorelo od koprnenja!“
Tako mi je bilo, da bi mu z nohti razpraskal obraz, odpraskal in odluščil mu to sivo kožo, zato da bi videl pravi obraz, ki je bil čisto gotovo ves drugačen ... nadvse nesramen, zloben in posmehljiv.