Nekaj čudnega, ne ponos ni bil, ne strah, mu je branilo, da bi se pokazal Ferjanu in se mu poklonil. Šel je v krčmo, sedel je v teman kot in je gledal predse na mizo; polna steklenica je bila pred njim in ni se je doteknil.
Dolgo je sedel, nato je skril obraz v roke in solze so ga zaskelele v očeh.