In na vsako posebej se spominjam s smehljajem in s pritajenim vzdihom. Zakaj več kakor prijateljica in več kakor sama ljubica je človeku gola stena, na katero je v samotnih urah pisal svoje tihe misli, tiste, ki jih drugače ni razodel nikomur.
Iz daljne davnine me šepetaje pozdravljajo otroške sanje, prve bolesti, nerazločne, jecljajoče misli, zgodnja upanja, prezgodnja razočaranja.