Ne mogla bi si razlagati svojega strahú, a v srcu ga je čutila vedno jasneje.
O smrti ni govorila nikdar in zdi se mi, da tudi mislila ni nanjo. Kadar sem jo videl, kako se je oklepala življenja in sonca z vsemi svojimi željami, -- kako je iskala nervozno svetlih žarkov in glasnega veselja, da bi se ubranila svoje nejasne slutnje, -- zdela se mi je podobna metulju, ki frfota z onemoglimi krili krog razcvele rože, opaja se v njenem vonju in umira v zadnji razkošni pijanosti ...