nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
Močvirje, tiho, komaj sopeče pod to svetlobo, se je razprostiralo daleč do obzorja, do tistih komaj še razločnih, že napol v meglo utopljenih sinjih holmov, ob katerih se vije žalostna pot nizdol in navkreber, mimo pozabljenih, čemernih vasi, visečih ob rebri.
”Tam zdaj čakajo; na pragu stoje morda, gledajo; in v njih slabotnih srcih je zaupanje, kakor v Boga ...“ Pospešila je korake; mirno je bilo njeno srce, ni bilo greha v njem ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani