nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
V februarju je bilo, še hladno; dež, ki je rosil komaj vidno, kakor iz nizkih meglá, ni premočil obleke, toda segal je s svojim vlažnim hladom do kože, do kostí. Ulica bi ob poletnem soncu ne bila dolga, ne pusta; v blatu, dežjù in meglì pa je bila podobna razmočenemu, samotnemu kolovozu, ki se izgublja preko prostranega polja v brezkončnost in ki ne vidi ne človeka, ne hiše, komaj osamljeno brezo ... ”Onadva pojdeta zdaj v krčmo!“ se je spomnil Lojze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani