Vlak je hitel preko ravni, skozi mirno spomladansko noč. Dremotna luč je sijala od stropa, časih, ob ovinku, je zasvetil mesec v kupe. Zgodilo se je, da je bil ugledal nenadoma svoje sanje, tiste že polpozabljene, skoro že zakopane; in njo je ugledal, ki je stal nekoč pred njo mlad in trepetajoč in ki jo je iskal in je ni našel.