Tu ni nobenega navdušenega, visoko plapolajočega ognja, -- niti zabavljive, napol skrite ironije, -- niti mirne, razmišljajoče resnobe, -- niti krotke naivnosti, -- niti jasne neumnosti, -- skratka, ničesar ne, kar se vidi v očéh drugih ljudi takoj v prvem trenotku. Zdelo se je, da se prav tam globoko na dnú premetávajo, spajajo in razdružujejo, prihajajo in izginjajo vsi ti izrazi, napol resnični, napol zlagani in afektirani, ukradeni, prisleparjeni in kupljeni iz različnih drugih oči, -- a vsi oblečeni v kričečo, ohlapno obleko samoljubja, zavisti in ošabnosti ... Emerencij je govoril o literaturi; razjaril se je brez vsakega zunanjega vzroka.