Zatorej prosim te, oprosti mi in ne jezi se name na smrtni postelji ... Nekega kislega, meglenega, mokrega jesenskega večera sedel sem v gostilni Pankracija Navijalke, v prijetni, gorki sobi, poslikani s krvavo rdečimi ornamenti. Družba ni bila velika: debeli trgovec Bonaventura, z rumeno brado, rumenimi lici, rumenimi lasmí in rumenim nosom, -- dolgi, ogromnoglavi davčni adjunkt Pompilij Suhadolnik, -- finančni uradnik, čigar imé je neznano celó njegovim najboljšim prijateljem in na čigar nizko čelo so padali v skrbno opredeljenih pramenih mastni, svetli lasjé, -- Emerencij, Pankracij Navijalka in jaz, -- to smo bili vsi.