Kurent je šel s tihim korakom skozi vse dvorane; iz trudnega veselja, iz umirajoče svetlobe je strmelo kakor vzdramljena bolest. Prašni, zaspani in zlovoljni so bili poslednji svatje; njih obrazi so se mahoma postarali, oči sogledale temno in sovražno. Radost je ugasnila, kakor da je bila smrt pihnila vanjo - nobenega žarka ni bilo več, le črne saje so planile do stropa ... Kurenta je bilo strah, té bridkosti; zato se je nameril tja, odkoder je slišal pesem in veselo besedo.