nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Kmalu pa je vdano oprl komolce ob mizo, lica naslonil v dlani ter gledal predse, ne v časopis, ki je ležal pred njim, temveč na pljunek, ki je tam v kotu pod steno ostal pozabljen še izza noči. Ko je vstopil, se je leni, oljnati zrak zamajal in stresel, vzbudil se za hip, kakor se napol vzbudi in vztrepeče obraz, če dihne vanj hladna sapa; ali umiril in zgostil se je koj, legel na lica, na oči in na srca še težje kot je ležal prej; in vsi so bili pod njegovo odejo čudno podobni v pogled, v kretnjo in misel, kakor žarki ene same umazane, ilovnate zarje.
Ta zarja se je razmeknila, vzvalovala je pljuskoma od stropa do tal; tako se zgane bolnik, vzdigne se na komolcih v postelji, razširi svetle oči, kadar se odpre okno nastežaj in zaorgla spomladansko sonce svojo veličastno glorijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani