In tudi oče se je smilil Marku. Hodil je trdno, sključen v dve gubi, obraz suh, obrvi namršene; rekel ni besedice in niti zavzdihnil ni, a časih se je ozrl postrani, tiho, na mater, na štiri sestre, na Marka, ki je nosil križ spredaj, in še bolj se je sključil. Šli so neprestano, lačni, žejni, trudni, po brezkončni kamnati poti, pod neusmiljenim soncem, zadaj pa sta jih pehála in preganjala cerkovnik in gospod s kropilnikom in brevirjem.