Ozrl se ni bil Marko ne na gospoda, ne na cerkovnika, ali videl je dvoje strašnihobrazov, ki sta gledala nanj kakor bele očí, ki se bližajo ponoči, kadar je vse tiho. Mrzlo mu je curljalo po telesu, kot da bi mu zlivali vodo za vrat, in tresel se je.
Procesija se je víla zmerom dalje, zmerom navkreber, bližala se je gozdu.