Marko je bil žejen, lačen in truden in mislil si je, koliko časa da bo to pač še trpelo. Ta dolga, mrtvaška, pusta procesija... ta revščina, to dolgo, mrtvaško, pusto življenje, brez veselja, brez kruha. Da bi se samó enkrat do sitega najedel... da bi mu kdo odprl veliko shrambo s policami na vseh straneh in na policah velikonočni kolači, medeni, orehovi, cibebovi ter bi rekel: ”Zdaj pa jéj, kolikor se ti hoče!“