Neusmiljeno je žgalo sonce, žarki so rezali kot svetle britve. In trnje ob poti, in staro, preklasto drevje, in dolgočasni, dolgočasni, razriti lazi, - vse je bilo tiho, mirno; ni dihalo, ni se zgenilo. Imena svetnikov, ki so jih peli hripavi, žejni glasovi, so umirala v razpaljenem zraku in ni bilo vetra, da bi jih nosil v daljavo in da bi se potem tam kjé vzbudilo drevje in bi zašumelo, poslušalo...