nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Konec, poved v sobesedilu:
Tedaj je govorila Smrt sama namesto mene in je rekla ... s prav tistim zamolklim in zastrtim glasom, kakor poprej, ki je bil podoben pesmi večernega zvona za daljnimi meglami.
”Žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela, kjer je bil človek sam sejal. Tako dolga je bila ta žetev od jutra do večera in še od večera do jutra, da mi je bila roka že obnemogla, da se je kosa že krhala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani