Vsa se je prestrašila, zakaj nikoli ji ni bilo prišlo na misel, da bi govoril kdaj drugače z njo, kakor ob tistem lepem času, ko sta se izprehajala o mraku, oba tako žalostna in tako polna velikega upanja. In dvom jo je zabolel v srcu, pomešal se je neprijazno v to veselo, prazniško pričakovanje.
”Taki so vsi tisti, ki hočejo Bog vedi kam in Bog vedi kaj!