Naslonil se je na bukvo, omahnile so roke ob život, globoko se je sklonila glava ... Kaj ne bi rajši nazaj, tja v tiho, samotno globel, kjer ni širokih cest, ne neizmernih ravnin, ne prostranih gozdov? Mirno bi spal tam; kamor seže pogled, seže roka; nikjer nedosežnih ciljev, v megli trepetajočih, v meglo vabečih ...