Mate Kovač, tujec in umetnik, je propadel sramotno z vso svojo slavo in umetnostjo. Potikal se je po svetu, sam sebi v nadlego, drugim na kvar ... Na pomlad je bilo, ko je brstelo življenje za hribom in se je svetilo od daleč, čistejše nebo; v globeli je kopnel sneg.